Details
Last Updated on Saturday, 19 March 2016 20:29

 

 

 

 

Vzpetina v župniji Podgorje, jugovzhodno od podružnice Črnotiče (med vasmi Črnotiče in Praproče) je že v prazgodovini služila kot gradišče (od tod ime Gradišče na zemljevidih ali Gradišce po domače) - utrdba za varovanje pred sovražniki. O tem gradišču pričajo najdbe, ki se hranijo v naravoslovnem muzeju na Dunaju, nekaj ostankov pa je tudi v privatnih rokah. Že v prazgodovini je bil verjetno tudi poseben prostor - svetišče, namenjeno bogočastju. V času turških vpadov so staro gradišče z obzidjem obnovili, da je služilo svojemu namenu. Najverjetneje so na mestu stare cerkve zgradili sedanjo cerkev Marije Snežne. Leta 1663 je bil pozidan prezbiterij, čez dve leti pa še cerkvena ladja. Cerkev je bila obnovljena leta 1765. Tako pričata kamniti plošči, vzidani na zunanji strani prezbiterija in nad vhodni-mi vrati. Ob odstranitvi ometa v letu 1995 smo opazili tudi podaljšanje cerkve proti zahodu za približno tri metre ter seveda izgradnjo vhodne stene s preslico za zvonove (verjetno v letu 1765).

O nastanku božjepotne cerkve Marije Snežne obstaja več legend. Najbolj razširjena, domačim razmeram prilagojena, je privzeta legenda o zidavi bazilike Marije Velike ali Marije Snežne v Rimu iz četrtega stoletja. Tedaj naj bi isto noč papež in bogati Rimljan Ivan sanjala, da jima je Marija naročila, naj zgradijo cerkev na kraju, kjer bo 5. avgusta zapadel sneg. Tako pravi tudi legenda o Gradišcah, da je tega dne ležal sneg na vzpetini, kjer so nato okoliški prebivalci zgradili cerkev na čast Mariji Snežni.

Druga legenda pravi, da je Mati božja potovala po Podgorskem Krasu in se ustavila na lepi, utrjeni vzpetini, kjer naj bi se prikazala ljudem. V spomin na to naj bi ostal, še sedaj viden, odtis noge v kamnu na stezi sredi hriba, preden se pride do stopnic in obzidja.

Tretja legenda pripoveduje o napadu nekaj turških konjenikov, ki so pridirjali pred cerkev, kjer so se skrivali domačini. Pred vrati cerkve naj bi se konj poveljnika nenadoma ustavil in se zasukal. Kopito naj bi se mu vdrlo v živo skalo. To znamenje - odtis (obris) konjskega kopita v kamnu - so ljudje nekoč občudovali nedaleč od vhoda v cerkev na zahodni strani in se zahvaljevali Mariji za rešitev.

V protokolu z dne 16. 1. 1849, ob ustanovitvi kaplanije Podgorje, kamor je spadala podružnica Črnotiče (podpisali so gospodarji Podgorja in Črnotič, župnik in dekan v Dolini, kaplan v Podgorju, namestnik okrajnega komisarja in zapisnikar), je zapisano, da bo kaplan iz Podgorja maševal pri Mariji Snežni na slovesne praznike, na veliko noč in binkošti ter eno od prošnjih dni. V listini o ustano-vitvi nove župnije v Podgorju z dne 25.10.1904 so obveznosti do cerkve Marije Snežnicepotrjene.

V župnijski kroniki Klanec lahko beremo: "Dne 22. majnika 1916 smo imeli procesijo in molitve pri Mariji Snežnici. Sešlo se je okoli 1200 ljudi iz župnij Klanec, Podgorje, Predloka in Kubed, da ondi prosimo"Kraljico vojnih trum" za srečen izhod vojske in ljubi mir. Bili sta dve sv. maši in pridiga. Molilo se je za naše vojake zelo veliko, naj bi jih Mati božja srečno pripeljala zopet na dom. Pravijo, da toliko ljudi ob enem ni bilo še pri tej cerkvi; je pa tudi sila velika, saj svetovne vojske tudi še ni bilo!"

Jakob Soklič, župnijski upravitelj v Klancu in Podgorju je zapisal: "Svoj god (l. maja 1927) sem praznoval s slovesno božjo službo na Gadišci pri Materi Božji Snežni. Pridiga je morala biti na prostem, ker je bila cerkev premajhna. Naredili smo sklep: Cerkev na Gradišci se mora razširiti, svet okoli nje pokupiti za cerkev. Bog daj!" Isti župnik je v začetku leta 1928 zapisal: "Na Gradišci smo kupili svet okoli cerkve, sklenili ga očistiti in napraviti stopnice." Kot sledi iz zapisa, je bilo zemljišče okrog cerkve kupljeno, ne pa tudi vknjiženo v zemljiški knjigi. Z odhodom (izgonom) g. Sokliča v Jugoslavijo (proti koncu leta 1928) so se dela okrog cerkve Marije Snežne zaustavila.

Prvo nedeljo v avgustu je bil, poleg slovesne liturgije na čast Mariji Snežni, znan tudi eden največjih istrskih sejmov. Na romanje in na sejem so prihajali s Podgorskega Krasa, Bržanije in Čičarije.

Po drugi svetovni vojni je bila cerkev zanemarjena, še posebej po letu 1960, ko se tu ni več maševalo. Cerkev je bila oropana skoraj vse notranje opreme. Izginila je tudi lepa oltarna podoba Marije z Jezusom in Jožefom, naslikana na pločevino ter nekateri deli oltarja.

Leta 1995 smo, s pomočjo pridnih domačinov, ki so pomagali z delom, in ob velikodušni podpori dobrotnikov od blizu in daleč, utrdili cerkev, obnovili ostrešje in streho, zamenjali zunanji omet in omet v notranjosti cerkvene ladje ter uredili okolico cerkve. Leta 1997 je slikar g. Friderik Hrast, ki ima hišo - vikend v Črnotičah, dokončal novo oltarno podobo Marije na prestolu z Jezusom v naročju kot darilo cerkvi. Marija je postavljena v naravno okolje Gradišc. Na opasilo smo podobo blagoslovili.

V načrtu je še popravilo oltarja, obnova kora, nabava mašnih in drugih potrebščin, zvonov ter ureditev dovozne poti. Na Marijino priprošnjo bomo z darežljivostjo romarjev obnovili to svetišče, predvsem pa obnovili naša romanja k Božji Materi in naše zaupanje v njeno varstvo in pomoč.