- Details
- Last Updated on Saturday, 19 March 2016 20:50
Arheologi ugotavljajo po izkopaninah, da je bilo območje Dekanov poseljeno gotovo že v rimski dobi, če ne že prej. Naselbina je stala ob rimski cesti (»via Flavia«), ki je vodila iz Trsta proti Pulju in nad reko Rižano (Formio). Prvi poznani pisni vir o Dekanih je iz leta 1229 in govori o razmejitvi cerkvenih in občinskih posestev na pobočju Kaštelirja. Prav Kaštelir je predstavljal prvotno naselbino – utrdbo izpred ca. 3000 let, odkar se je poselitev, s prihodom Rimljanov v začetku 2. stol. pred Kristusom, prenesla z vrhov na pobočja in v doline. 
Listina kapiteljskega arhiva iz Kopra z dne 4. decembra 1462 poroča, da koprski kapitelj daje določen vinograd v najem cerkvi v Dekanih. Ime Dekani ali latinsko Villa Decani izhaja, po različnih teorijah, iz imen dveh plemiških družin: de'Cani ali Ducania. Gotovo je, da so Slovenci v celoti poselili Dekane po kugah v letih 1348 ter 1361. Listina iz leta 1495 omenja kartuzijanski samostan Bistra (pri Vrhniki), ki je imel v zaselku »Fratovec« v Dekanih pristavo z gospodarskim poslopjem ter več vinogradov, ki so jih obdelovali koloni. Koprski škof Paolo Naldini piše leta 1700 v svojih knjihi Corografia, da je koprski škof Giacomo Valaresso (škofod 1482 do 1503) spodbudil prebivalce Dekanov, da so premajhno cerkev podrli in na istem mestu sezidali večjo v čast Mariji Vnebovzeti. Škof sam je položil temeljni kamen in cerkev tudi posvetil. Naldini takole poroča: »Župnijsika cerkev, posvečena vnebovzetju preblažene Device, stoji na začetku vasi, kjer izvira močan izvir zelo sveže vode. Na tem mestu je stala starejša cerkev, ki pa so jo vaščani obnovili in tako prišli do večje in primernejše cerkve, ki najbolje služi bogoslužju in povečanemu številu prebivalcev. Ko je bila cerkev dokončana in jo je občina primerno obdarovala, jo je škof Valeresso v nedeljo, 10. novembra 1493 slovesno posvetil. Cerkev je v vsakem pogledu izvrstna, lepa in trdna. V vsem vikariatu (dekaniji) je ni enake in tudi v škofiji je med najboljšimi. Cerkev se podaljšuje v manjšo kapelo (prezbiterij) gotske arhitekture z obokom iz živega kamna. Z oboka visijo častitljivi grbi škofa Valaressa in drugih družin, ki so verjetno velikodušno pomagali z darovi pri posvetitvi cerkve. Podobno je sezidana ob strani cerkve tudi zakristija…«
Tako zgleda vas Dekani s sosednjega hriba.
- Details
- Last Updated on Saturday, 19 March 2016 20:57
Obalna skupina Vere in luči ima srečanja vsako zadnjo soboto v mesecu ob 15 uri.
Kaj je gibanje Vera in luč?
Vera in luč je mednarodno duhovno gibanje skupin oseb z motnjami v duševnem razvoju, njihovih staršev in prijateljev, zlasti mladih.
"Bog je izbral to, kar je nespametno na svetu, da bi osramotil modre; izbral je to, kar je slabotno, da bi osramotil močne," (1 Kor 1,27).
Vera in luč temelji na prepričanju, da je vsaka oseba, tudi če je prizadeta, poklicana, da v globini zaživi Jezusov nauk, da prejme zakramente in postane vir milosti in edinosti za Cerkev in svet. Osebam z motnjami v duševnem razvoju pripadajo vse pravice: da je ljubljena, sprejeta, spoštovana v svojem bistvu in v svojih odločitvah. Pripada ji pravica do pomoči na duhovnem in človeškem področju. Pri svoji rasti potrebuje prijatelje, ki jo spremljajo in ji pomagajo odkrivati njene darove.
Prijatelji spoznavajo ob prizadetih osebah vrednost življenja, se ob njih bogatijo in duhovno rastejo ter se učijo sprejemati vsakega človeka zato, ker je.
Starši se v skupinah medsebojno podpirajo, si pomagajo ter spoznavajo posebne darove svojih otrok.
Kako je nastalo gibanje Vera in luč?
Leta 1963 se je Jean Vanier po izvrstni mornariški karieri in doseženem doktoratu iz filozofije odločil da zapusti službo in v življenju uresniči duh evangelija. V Troslyju (Francija) je kupil hišo in se v njej naselil skupaj s fanti z motnjo v duševnem razvoju. Imenoval jo je "L'ARCHE" (BARKA) z mislijo, da bi ta "nova Noetova barka rešila prizadete osebe iz potopa modernega sveta". V dvajsetih letih delovanja je dosegla ta skupnost že število 200 hiš, kjer živijo prizadeti skupaj z zdravimi prostovoljci, ki pridejo začasno ali za vedno prostovoljno pomagat najbolj zapuščenim.
Mislil je tudi na tiste prizadete, ki so skupaj s svojimi starši potisnjeni na rob družbe, nesprejeti in zapostavljeni. Želel jim je pokazati, da so tudi oni del Cerkve in prav tako potrebujejo prijatelje in sprejetost. Zato je leta 1971 skupaj z Marie-Helen Mathieu organiziral veliko romanje oseb z motnjami v duševnem razvoju v Lurd. Romanje je bilo tako uspešno, da so sklenili da se bodo občasno srečevali v manjših skupinah. Tako so nastale skupine gibanja Vera in luč. Danes obstajajo skupine po vsem svetu med verniki različnih veroizpovedi.
Jezusovo povabilo
Tri besede se pojavljajo v Jezusovih ustih; te besede izražajo njegovo življenje, ljubezen in poslanstvo. Prva beseda je zelo preprosta: PRIDI. To velikokrat slišimo na srečanjih - pridi. Povabi, vabi na srečanje, k medsebojni podelitvi. Pridi in hodi za menoj! Vabi nas k odnosu do njega.
Druga beseda je: OSTANI. Ostani z menoj. Ostani z brati in sestrami. Srečanje z Jezusom je vedno zelo mehko, prijetno. To da nas nekdo povabi naj ostanemo, nosi v sebi mir. Toda skupno življenje je velikokrat težko, boleče, zato je treba vztrajati in premagovati ovire na poti do drugega. Tako se naučimo sprejemati drugačnost in edinstvenost vsakega izmed nas.
Tretja beseda je: POJDI. Pojdi, oznanjaj veselo oznanilo ubogim! Odreši jetnike! Daj luč ljudem! Prinesi svobodo stiskanim! Dajajmo življenje, ki smo ga prejeli od Njega. Pokažimo tudi ostalim to življenje, ki ga živimo skupaj z ostalimi v skupnosti, naj slišijo veselo oznanilo o miru, ljubezni, sprejetosti, prijateljstvu, odprtosti. Svet ne potrebuje oznanjevalcev sovraštva, vojn, nemira. Biti moramo veselo oznanilo, izvir življenja za druge.